SUZANNE: Ko si odšel
– ne spomnim se te –
nisem vedela, da odhajaš za tako dolgo, nisem bila
pozorna,
nisem pazila,
in naenkrat sem ostala brez vsega.
Kar kmalu sem te pozabila.
Bila sem majhna, otročja, kot se reče, bila sem majhna.

Ni dobro, da si odšel,
da si odšel za tako dolgo,
ni dobro, zame ni dobro
in ni dobro zanjo
(ona ti tega ne bo rekla)
in po svoje tudi zanju
ni dobro, za Antoina in Catherine.
Ampak to
– mislim, da se ne motim –
to gotovo ni, gotovo ni bilo, gotovo tudi zate ni dobro,
niti zate.
Gotovo si včasih,
čeprav tega nikoli ne priznaš,
čeprav tega gotovo nisi nikoli priznal
– in to bi bilo res priznanje –
gotovo si tudi ti včasih
(to hočem reči),
tudi ti,
gotovo si nas včasih potreboval in obžaloval, da nam
tega ne moreš povedati.
Ali še bolj prefinjeno
– mislim, da si prefinjen človek, človek, ki bi ga lahko
označili kot prefinjenega, človek, »poln neke prefinjenosti« –
ali še bolj prefinjeno, gotovo si včasih obćaloval, ker
ne moreš doseči, da bi mi začutili tvojo potrebo po
nas, in nas tako prisiliti, da bi nas same zaskrbelo zate.

Včasih si nam pošiljal pisma,
včasih nam pošiljaš pisma,
niti niso pisma, kaj potem so?
Kratka sporočila, samo kratka sporočila, nekaj
stavkov, nič, kako se že reče?,
eliptični stavki.
»Včasih si nam pošiljal eliptična pisma.«
Ko si odšel, sem mislila
(ko si odšel, sem tako mislila),
ko sem bila otrok in ko si nas zapustil (s tem se vse
začne),
mislila sem, da je tvoj poklic, to kar počneš ali kar naj bi počel v `ivljenju,
kar si `eliš početi v življenju,
mislila sem, da je tvoj poklic pisanje (da naj bi bil tvoj poklic pisanje)
ali da bi v vsakem primeru,
– in tukaj vsi, saj veš, ni mogoče, da ne bi vedel, zaradi tega tukaj vsi čutimo nekaj občudovanja, to je prava beseda, nekaj občudovanja do tebe –
da bi v vsakem primeru,
če bi to nujno potreboval,
če bi začutil nujno potrebo,
če bi nenadoma začutil dolžnost ali željo, znal pisati,
znal bi to izkoristiti, da bi se izvlekel iz stiske ali se
premaknil še malo naprej.
A kadar gre za nas nikoli,
nikoli ne izkoristiš te možnosti, tega daru (tako se reče, mislim, da to je nekakšen dar, smejiš se),
kadar gre za nas, nikoli ne izkoristiš te sposobnosti
– to je prava beseda, a v zvezi s tabo čudna beseda –
za nas, zaradi nas nikoli ne izkoristš te sposobnosti, ki jo imaš.
Nam je ne izkazuješ, ne zdimo se ti je vredni.
To je za druge.

Ta kratka sporočila
– eliptični stavki –
ta sporočila so vedno napisana na razglednice
(zdaj imamo že zavidanja vredno zbirko)
kot da bi hotel z njimi narediti vtis, da si ves čas na
počitnicah,
kaj jaz vem, tako sem mislila,
ali pa kot da bi hotel
že takoj zmanšati mesto, ki nam ga namenjaš,
in pred vsemi pogledi razkriti nepomembna sporočila,
ki nam jih pošiljaš.
»Dobro se imam in upam, da vi tudi.«
In celo za tak dan, kot je današnji,
celo ko si nam sporočil tako pomembno novico,
in ni mogoče, da ne bi vedel, kako pomembna je bila za nas ta novica,
za nas vse, čeprav ti drugi tega ne bodo rekli,
spet si samo na hitro napisal uro in dan na razglednico, ki si jo po vsej verjetnosti kupil v kašni trafiki in je, če se prav spomnim, prikazovala pogled iz zraka na neko novo predmestno naselje, spredaj pa se je dalo prepoznati veliko mednarodno sejmišče.