LOUIS : Pozneje, leto zatem
– umrl bom, tudi jaz –
zdaj imam skoraj štiriintrideset let in pri teh letih
bom umrl,
leto zatem,
že toliko mesecev sem čakal, nic počel, goljufal, ne
več vedel,
toliko mesecev sem čakal, da bo konec,
leto zatem,
kot se včasih v hudi nevarnosti
komaj
upamo zganiti, neopazno, da ne bi zaropotali ali
naredili prehitrega giba, ki bi zdramil sovražnika in
nas takoj pokončal,
leto zatem,
kljub vsemu,
strahu,
ob vsem tveganju in brez upanja, da bi preživel,
kljub vsemu,
leto zatem,
sem se odločil, da jih grem obiskat, da se vrnem
nazaj, po svojih stopinjah, in opravim to pot,
da jim počasi, pazljivo, pazljivo in natančno
– tako se mi zdi –
počasi, mirno, preudarno
– kaj nisem bil za druge in zanje še posebej, kaj nisem
bil vedno preudaren človek? –
da jim naznanim,
povem,
samo povem
za svojo bližnjo in nepreklicno smrt,
da jo sam naznanim, kot njen edini sel,
in da pokažem
– mogoče sem to vedno hotel, hotel in odločil, ne
glede na vse in do koder upa seči moj spomin –
da pokažem, da o tem še vedno lahko odločam,
da sebi in drugim in njim še posebej, tebi, vam, njej,
tudi tistim, ki jih ne poznam (prepozno je in res
škoda),
da sebi in drugim {e zadnjič zbudim varljiv občutek,
da odgovarjam zase in da sem – še v tej skrajni točki
– sam svoj gospodar.