In včasih se počutim nemočen. Nekoristen, v vsem nesposoben, čakajoč tukaj, ne da bi lahko karkoli naredil, naredil ali rekel. Da sem slep in gluh in tudi bedast, da tajim lastno bedastočo. Da čakam in se vdajam v svojo nemoč. Da nimam ničesar in se moram umakniti. Da sem negiben, nezmožen prevzeti besedo, nadaljevati govor, odgovoriti, povedati nekaj stvari, izmišljenih v samoti in ki so se zdele bistvene.
In včasih se počutim nekoristen vpričo Sveta.
Ne razumeti, kaj pravijo govorice, vseprisotna nesramnost govoric, ne razumeti ali ne dopustiti, si drugače predstavljati, vedeti, da je treba, da je moja dolžnost – ponavljati si to besedo: dolžnost – vedeti, da je moja dolžnost povedati drugače, a vendarle nenehno zadevati ob te odseve. Ne znati pokazati ljudi, kakor jih vidimo ali kakor si jih predstavljamo, niti jih znati gledati, izgubiti njihovo skrivnost, ki sem jo zaslutil, a z njo nikoli nisem mogel ničesar narediti. Gledati, kako uhaja očitnost njihove osebe.
Biti šibak in izgubljen vpričo trušča Vojne, naznanjajočega trušča Vojne, strašljivega in tako bližnjega trušča Vojne, slišati ga, misliti, da ga slišim, pa ne vedeti, kako bi ga izrazil, kako bi ga ujel in ga prenesel, podal njegovo natančno negotovost. Biti tukaj z nezmožnostjo izreči resnico. Brezuspešno izrekati, zapisovati grozljivo moč oblasti, njeno brezobzirno silo, porogljivost in mirno zapeljivost, s katerimi nas tepta, pokazati zgolj njeno zamolklo nasilnost.
Pa vendar poskušati zapopasti vse to, bojevati se proti nedopustni želji po umiku, proti sebičnosti, prizanesljivosti do moje lastne zgodbe, proti predrznemu ugodju, ki preži name, včasih proti prepuščanju samozadovoljstvu.
Truditi se v lastni nemoči in tesnobi pomiriti samega sebe in iti naprej, vztrajati, iti naproti drugim, še večjim, še bolj bolečim, še skrivnostnejšim, prepovedanim tesnobam, ki nimajo pravice do besede. Zagovarjati svoje malo poslanstvo, uveljavljanje svojih pravic, sprejemati neko dolžnost, igrati svojo vlogo. Podeliti si jo. Biti del Mesta, sredi drugih, imeti neizmerno pravico, da lahko govorim, biti odgovoren za ta ponos, zavedati se lastne moči. Ne se bati lastne neuravnovešenosti in omahovanj.
Pripovedovati Svet, moj bedni in neznatni del Sveta, del, ki mi pripada, zapisati ga in ga uprizoriti, še enkrat s težavo zgraditi njegov sijaj, trdoto, pronicljivo izreči njegovo očitnost. Na gledališču pokazati natančno silo, ki nas včasih zagrabi, to, natanko to, moške in ženske, kakršni so, lepoto in grozo njihovih izmenjav in takoj nato otožnost, ki se jih poloti, ko se ta lepota in groza izgubita, zbežita in poskušata uničiti sami sebe v strahu pred lastnimi demoni.
Povedati drugim, stopiti pod luči in drugim znova, še enkrat povedati o trajajoči milini srečanja, o zaustavljenem hipu med dvema bitjema, natančnem trenutku ljubezni, brezmejni mehkobi pomiritve, poskusiti potiho povedati o popolni čistosti Smrti na delu, o zavračanju strahu in vendarle o nenadnem rjovenju sovraštva, o kriku, naši panični zmedenosti in naši otroški stiski, skrivanju obraza med dlani in izpitosti teles po poželenju, utrujenosti po trpljenju in izčrpanosti po hudi grozi.