Louis se po desetih letih odsotnosti vrne domov, da bi napovedal svojo bližnjo smrt. Seveda ne bo povedal ničesar, vsi drugi pa bodo pripovedovali o sebi.

»Beseda je bila človeku dana zato, da bi z njo prikril svoje misli,« pravi Barthes. In prav za to gre, osebe hočejo povedati čim bolje, a to je pravzaprav nemogoče. Vsi se borijo proti tišini, da bi povedali kar najbolj natančno, a njihovo popravljanje stvari zgolj poslabša, saj izdaja misli, ki jih preganjajo.

Povedati ali ne povedati: to je torej vprašanje. Ko je bližnja smrt neizbežna, bi bilo treba zbrati moč, da vsaj povemo. Neuspešnost tega poskusa spremljamo skoz vso igro. Povedati, povedati, nič več, se s priznanjem osvoboditi strahu pred smrtjo in tesnobe ob misli, da nas bodo zapustili. In ker so v družini Louisa že živega imeli radi tako, kot bi ga imeli radi mrtvega, ker mu niso nikoli nič povedali, bo s svojo tišino končno prepustil mesto skrivnostim drugih. »Skrivnosti morajo krožiti,« je trdil Guibert, in prav za to gre v tem koncu sveta.

V igri se motivi izmenjujejo kot v jazzovski glasbi: vse se pojavi kot trenutna improvizacija, nihče ni v neposrednem dialogu z nikomer, končno pa vsi motivi najdejo medsebojni odnos prek neke skrivnostne igre, prek igre intimnosti. Nemočno prisostvujemo temu pomanjkanju, tej nezmožnosti povedati.